Volnen obesek, narejen za Božično okrasitev, na eni od naših delavnic.
O združenju staršev slovenskih otrok na Finskem
Slovenci, živeči na Finskem, so se prvič začeli zbirati že takoj po osamosvojitvi Slovenije. Bolj organizirano je združevanje postalo z ustanovitvijo društva Slovenia -seura - Društvo Finsko-Slovenskega prijateljstva (uradno ustanovljeno l. 1999). Z velikim veseljem lahko rečemo, da se je število članov društva v teh letih močno povečalo. Pridružili so se nam predvsem Finci, ki so se navdušili nad Slovenijo. Danes je večina članov Slovenia-seura Fincev in tako je tudi uradni jezik naših srečanj postal finščina. Za nas in naše otroke so zato toliko večjega pomena srečanja, ki jih imamo v okviru Združenja staršev slovenskih otrok. Tu se srečujemo in govorimo slovensko. Za oživitev združenja se imamo zahvaliti predvsem veleposlaniku g. Tonetu Kajzerju in ga. Mileni Stefanović Kajzer.
Naši otroci rastejo večinoma v družinah, kjer je le eden od staršev (ali starih staršev) Slovenec. Razdalje do drugih (maloštevilnih) slovenskih otrok so tudi velike in tako so naša druženja tista redka srečanja, kjer se morejo srečevati in pogovarjati s svojimi vrstniki v slovenščini. Obenem jim poskušamo z različnimi tematskimi delavnicami približati našo kulturo. Posebno zahtevno je animirati malo starejše otroke, mlade, ki imajo seveda že čisto drugačne interese kot mlajši vrstniki.
Sprva smo se srečevali na slovenskem veleposlaništvu v Helsinkih. Veleposlaništvo so na žalost že po nekaj letih delovanja zaprli. Uradne zadeve sedaj ureja slovensko veleposlaništvo v Kopenhagnu (Danska).
Z našimi srečanji smo kljub vsemu nadaljevali. Srečanja organiziramo starši sami, na prostovoljni ravni. Zdi se nam zelo pomembno, da naši otroci ne pozabijo svojih korenin. Na srečanja vabimo vse Slovence, tudi tiste, ki so na Finskem le začasno, na gostovanjih ali študiju. K organizaciji srečanj poskušamo privabiti čim širši krog Slovencev. Navada je, da na delavnice in srečanja vsak prinese nekaj za skupno pogostitev.
Pri iskanju tem in organizaciji delavnic se trudimo povezovati kulture naših obeh domovin, jih primerjati in dopolnjevati.
Pri tem nismo pozabili na gastronomske posebnosti naše kulture: poizkusili smo že tipične jedi kot so potica, žganci, štrudelj....